Tako kot v vseh vzgojno izobraževalnih ustanovah smo ga zabeležili tudi mi. Vendar smo se ga lotili malce z drugačnega zornega kota. Tokrat ni bila osrednja priporočena tema MLEKO. Pogovarjali smo se o vseh živilih, katerega predstavlja zajtrk, vendar je bil poudarek na medu. Ker je otroke zgodbica Lepljiva veverica tako prevzela, smo kar precej časa delali na tej temi, čeprav ni bilo čisto tako načrtovano. Ker pa izhajamo iz otrok smo se pustili voditi idejam in interesom otrok. V naši zgodbi je bila veverica zelo sladkosneda in ni imela izkušenj kako lepljiv je med, je bila seveda vsa zapacana in njen kožuh in rep ves lepljiv. Otroci, kateri so sedaj vključeni v projekt »GOZDNI VRTEC« so se z veseljem lotili izdelovanja lepljive veverice. Ob tem so se pogovarjali tudi o ravnanju oz. obnašanju pri mizi, ko jemo ali dovolj pazimo, da se ne zapacamo. Tako so otroci postali bolj pazljivi ob prehranjevanju, še posebej je bilo to zanimivo opazovati, ko so si mazali med, saj vedo, da je dragocen in zdrav. Ob tem je tudi spontano potekal pogovor o lepljivi veverici in kako si naj nanašajo med na kruh in predvsem koliko, da ne bodo postali lepljivi kot veverica, in da je treba z njim ravnati varčno, saj ga čebele dolgo nabirajo. Ker jim je bil lik veverica všeč, so se še naučili pesmice o veverici, se pogovarjali o njej, iskali odgovore v leksikonih in marsikaj izvedeli ( kje živi, s čim se prehranjuje, kako se giblje, kako daleč lahko skoči) in seveda so želeli vedeti ali ima res rada med (tega podatka nismo zasledili) in tako so otroci rekli: » Če ne piše te to že neje resen.«
Ob pohodih v gozd pa pelje pot mimo čebelnjaka in sedaj so bili še posebej pozorni, če bi le kje zasledili kako veverico, čeprav so se med seboj pogovarjali, da pa veverice v resnici ne jedo medu. Ker je bilo za ta letni čas še zelo toplo, so pri čebelnjaku zasledili še nekaj čebel, katere so letale sem in tja in iskale pašo. Seveda so ugotovili, da se bliža zima, da so rožice po večini že odcvetele in ovenele in, da čebele ne bi smele več zapustiti panja. Tako so prišli do našega dejansko zasnovanega načrta, napisati besedilo o čebeli in s tem še bolj napredovati na področju govora in se uriti v govornem nastopu. Ob tem pa so imeli pomoč in sicer knjigo o čebelah od Alison Jay »Jaz in čebela«, zgodba samo v slikah, in tako so se otroci prepustili domišljiji in ob tem napisali svojo besedilo. Ob tem so tudi spoznali, da je mesto z rožami in drevesi veliko lepše, in da moramo paziti na naš planet, saj so čebele zelo pomembne za nas in le tako bomo lepo živeli na naši lepi Zemlji.
Na spletni strani vestnika lahko vidite fotografije iz vseh oddelkov našega vrtca:
Če vas pa zanima kakšne zgodbe so napisali vaši otroci, pa kliknite na spodnje povezave:
Karolina Korošak
